Zaobljubljena umetnosti

»Eva Pavli, pravi mozaik znanj in veščin,« se je slišalo na pogovorni oddaji, ki nas je navdihnila, da jo povabimo na intervju. To tezo je sogovornica potrdila, a obenem priznala, da se je dolgo časa obremenjevala s tem, da ni vsega počela v dovoljšnji meri – a dnevi so enostavno prekratki. »Sčasoma sem ugotovila, da imam v življenju pač določena obdobja. Med študijem na Akademiji za glasbo sem prenehala slikati, saj me je klasična glasba povsem okupirala. Med koronsko krizo pa sem nekoliko opustila operno petje, saj nisem mogla nastopati in sem spet odkrila strast v slikarstvu. Poleg tega je takrat nastal tudi multidisciplinarni projekt Sreči, ki je bil preplet moje glasbe, slikarstva, filma in poezije,«pripoveduje.

Že po naravi jo zanima veliko stvari in vseh naštetih se je lotila zelo pogumno. »Potegnilo me je tudi kantavtorstvo, ljubezen do njega traja še danes. Danes seveda tudi pišem svojo glasbo, snemam glasbeno ploščo, pripravljam pa se tudi na klasični koncert s klasičnim programom, še vedno tudi slikam, poučujem glasbo, pred kratkim pa sem lansirala lastnoznamko nišnih parfumov Juno,« našteva.

Od kod pa ideja za parfum? »Popolnoma po naključju, tako kot mnogo stvari v mojem življenju. Linijo parfumov sem poimenovala Juno, po pesmi, ki sem jo napisala pred časom,« doda z nasmeškom.

 Že od malih nog ljubi klasično glasbo

Pavlijeva že od malega obožuje klasično glasbo. Od otroštva do konca gimnazije je obiskovala tudi različne stopnjebaletne šole v Ljubljani, kjer je plesala klasični balet. »Želja po nastopanju in petju je v meni tlela od rane mladosti, zato sem poleg baleta obiskovala tudi pevski zbor, pozneje sem se posvetila jazz petju. Z leti sem si želela še več in tako me je pot pripeljala k pedagogu Matjažu Robavsu, ki me je pripravil na sprejemne izpite za Akademijo za glasbo, po vsej verjetnosti pa se me spomnite tudi kot eno od treh pevk v skupini Tosca Beat,« opiše svojo glasbeno pot in doda, da je v času študija v njej pogosto vladal pravi kaos, saj je študirala vzporedno tako na ALUO kot solo petje na Akademiji za glasbo: »Na koncu sem uspela zaključiti oba študija in še danes mi ni žal za to, da sem se odločila za vzporeden študij.«

Pedagoški žar

»Moj dedek, ki je bil akademski slikar in profesor na akademiji, je vedno pravil, da človek ima pedagoški žar ali pa ga nima. Z njim se strinjam in grem v svoji tezi še dlje – tako poučevanje kot umetniški poklic te pokličeta,« razloži dogajanje po študiju. »Že zelo zgodaj sem začutila, da rada predajam znanje in mentoriram. Pravzaprav sem že v časuštudija slikarstva na ALUO pripravljala mlajše tečajnike na sprejemne izpite za akademijo, s poučevanjem petja pa sem prav tako začela zelo mlada. Ko poučujem druge, se tudi sama neprestano učim in oblikujem kot pedagog,« pove.

Evropsko prvenstvo v odbojki kot pomemben mejnik v karieri

Prvi stik s svetovnim pop svetom, za katerega je dobila enkratno priložnost vrste »vzemi ali pusti«, ki ji je spremenilaživljenje, je bil nastop na evropskem prvenstvu v odbojki leta 2019. »Že prej sem pisala glasbo zase in za druge, nato pa sem preko založbe Nika dobila priložnost, da napišem himno, torej skladbo in besedilo, za evropsko prvenstvo v odbojki, ki so ga gostile Slovenija, Belgija, Francija in Nizozemska. Sprva je bilo mišljeno, da pesem zapoje druga pevka iz Slovenije, a je ta tik pred tekmovanjem prekinila pogodbo in podpisala sodelovanje z drugo založbo in zato je morala založba Nika poiskati hitro in učinkovito rešitev težave. Na lepem so v vodstvu prišli do ideje, da bi pesem zapela kar jaz,« se spominja vsestranska umetnica. »Takrat sem bila popolnoma brez izkušenj v show biznisu, ki je veliko drugačen od sveta glasbe, ki sem ga poznala jaz – uniformiran, klasičen. Vseeno sem se podala na to pot in seveda mi ni niti malo žal.«

Evropska odbojkarska konfederacija (CEV) je potrdila vse, kar je pripravila, in po tem je šlo vse zelo hitro navzgor. »Slovenci smo spremljali prvenstvo z veliko mero navdušenja, ker je bila naša reprezentanca zelo uspešna, poleg tega pa smo se celo uvrstili v finale. Tam sem skupaj z belgijsko pevko Big Miss in francoskim pevcem Jeremijem Liorjem zapela na zaključni slovesnosti. Dogodek so po televizijskih zaslonih prenašali v več kot stotih državah, prijalo mi je tudi to, da je finale gledalo veliko število Slovencev. Bilo je nepozabno.«

Sreči – kratki film, pesniška zbirka in slikarstvo

Svetlolasa umetnica se je pred dvema letoma lotila prav posebnega multidiscipliniranega projekta Sreči, v katerem je predstavljala lastno glasbo, poezijo, pesniško zbirko, kratki film in ples, pri čemer je k sodelovanju povabila več slovenskih umetnikov. »Projekt je manifestacija notranjih spoznanj in občutkov, ki sem jih pridobila s preživljanjemkoronske krize. Umetnikom v tej krizi res ni bilo lahko, mnogi so izgubili upanje v svoje delo, a sama sem vztrajala in si zamislila ta projekt kot nekakšno misijo, ki me je držala pokonci. Pomagal mi je, da nisem izgubila upanja. Projekt Srečije za vedno zaznamoval moje življenje in mi dal vedeti, kdo je Eva Pavli na odru – skozi preplet glasbe, filma, poezije in slikarske razstave. Projekt smo javnosti predstavili v ljubljanski Cukrarni in tam sem doživela neverjetno dober odziv občinstva. K projektu sem povabila mlade kreativce in umetnike, med drugim Emkeja, Žana Serčiča, Maria Babojelića, Zalo Nežo Zajc, producenta Huga Smeha, ki deluje kot Hyu, in druge, ki so mi pomagali zgraditi to končno sliko. Vsak je prispeval svoj nepogrešljiv del v to lepo celoto. Predstavitev smo zaključili s kratkim koncertom mojih skladb iz EP-ja Sreči,« pripoveduje sogovornica. Spominja se, da je bila njena glasba tako dobro sprejeta, da je pridobila več zaupanja vase in tako si je potem počasi uspela zgraditi ime tudi kot glasbena ustvarjalka. »Na začetku je vedno nekoliko težje, saj te nihče ne pozna, ti pa nikoli ne veš, kakšen bo odziv občinstva,« pravi in dodaja: »Po koncertu je kolega glasbenik Ezraprišel do mene in rekel ‘Eva, po današnjem dogodku v Cukrarni nikoli več ne bo tako, kot je bilo!‘ Prav je imel. Zares se mi je obrnilo življenje na glavo. Vem pa, da je s tem stavkom želel povedati, da sem pokazala ostalim umetnikom, kako čudovite stvari se lahko zgodijo, ko se povezujemo med seboj, in da je to preboj tudi za našo industrijo.« Po njenem mnenju to še kako drži, saj se povezovanja veščin in talentov v enovitosti drži tudi sama.

Nišna dišava Juno

Ena od velikih Evinih strasti so tudi parfumi. »Vedno sem znala najti parfum zase in za druge, najbolj so mi bili všeč tisti, za katerimi so se obračale glave,« pove smeje. »In tako sem se pred petimi leti lotila tudi mešanja parfumov. Veliko sem brala in se izobraževala. Sprva sem parfume mešala zase in za prijatelje, potem pa sem dobivala toliko naročil, da se je to prevesilo v vir zaslužka. Pred dobrim letom in pol sem začela novo poglavje in tako se je rodila znamka nišnih parfumov Juno. Ta je dobila ime po moji istoimenski skladbi.« Pri tem dodaja, da pot ni bila lahka, a kot običajno se je tudi ta karierna pot odvijala zelo organsko. Pred kratkim je predstavila tudi prvo parfumsko kompozicijo – MoJo. »Ta vonj je nekoliko divji, privlačen, začinjen, a v svoji sredini zelo svež, zato je po mojem mnenju brezčasen. Njegova posebnost je tudi ta, da je unisex, kar je tudi vodilo naše znamke. Kmalu bomo predstavili še več dišav unisex, a vse ob svojem času,« napove.

Podobo blagovne znamke Juno ustvarja skupaj z arhitektko in oblikovalko Brino Strajnar, s katero se odlično ujameta in si puščata veliko umetniške svobode. »Všeč mi je ustvarjanje brez pravil, zato Juno predstavlja neskončno svobodo, fluidnost, sproščenost in kanček ekscentričnosti.«

Glasba je kot tančica, v katero se skrije

Sogovornica kljub nedavni predstavitvi parfumov v teh dneh največ časa posveča snemanju plošče in ustvarjanju glasbe, za kar potrebuje izdatno mero miru in tako tudi njeni družbeni profili malce počivajo. »Menim, da tu in tam vsak potrebuje odklop od družbenih omrežij. Z novo glasbo bodo prišli novi nastopi, novi singli in novi nastopi. Na obzorju je zanimivo obdobje, zato želim biti takrat spočita in imeti vse vajeti v rokah. Počasi si že izbiram zasedbo in razodevam tančico glasbe, v katero sem zavita danes; brez skrbi, kmalu me bo spet povsod polno,« se nasmeje.