»Nisem super ženska.«

Adrijano Dimec poznamo kot ustanoviteljico blagovne znamke Méra Collection, vplivnico z Instagrama in ženo košarkarja Žige Dimca. Čeprav je morda navzven njeno življenje videti sanjsko, nam je v pogovoru zaupala, da nikakor ni »super ženska« in da je bila cena, ki jo je plačala za hiter in izjemen uspeh Mére, tudi njeno zdravje.

Kaj je bil za vas prvi korak na poti v »prepoznavnost«?

Prvi korak je bil verjetno začetek pisanja bloga Life Props Blog leta 2016. Že pred tem pa sem na nek način ustvarjala – takrat je bila namreč moja velika strast ustvarjanje videov s potovanj. To je bil čas, ko sem sama potovala po Ameriki in s prijatelji po Evropi, posnetke, ki so nastajali med potovanji, pa sem zmontirala in nalagala na YouTube. Kmalu sem ugotovila, da med snemanjem ne morem tako uživati v trenutku, kot bi si želela, zato sem se odločila, da bom namesto snemanja raje začela pisati. Pišeš lahko namreč tudi z zamikom in s pisanjem naknadno podoživljaš trenutke s potovanj.

Kaj ste si želeli postati kot mlado dekle? Ste vedno sanjali o tem, da bi ustvarili »nekaj svojega«?

Nimam v spominu, da bi imela kakšne posebne želje. Vem pa, da me je že takrat zanimalo ogromno različnih stvari, kar se pri meni odraža še danes. Je pa res, da se je hitro začela kazati želja, da bi ustvarila nekaj svojega, kot pravite. Verjetno tudi zato, ker sem med odraščanjem opazovala očeta, ki ima svoje podjetje, ki ga je postavil »iz nič«. To je bila vsekakor ena od stvari, ki so me navdihnile.

Kako je nastala Méra Collection?

V točki, ko sem začela razmišljati o Méri, sem vedela, da sem že ustvarila neko svojo skupnost. Takrat nisem več izhajala iz miselnosti, da želim ustvariti neko podjetje z vidika, da bi s tem služila denar, ampak sem želela ustvariti zgodbo. Želela sem nekaj več. Razmišljala sem o tem, kaj na našem trgu manjka. Kaj sama kot potrošnica iščem, a ne najdem.

Zdelo se mi je, da ob poplavi vsega, kar nam je dandanes na voljo, težko dobimo res kakovostne izdelke, ki bodo z nami še dolga leta. To sem opažala na vseh področjih, še bolj izrazito pa na področju mode oziroma oblačil. Tako se je rodila ideja o blagovni znamki oblačil, ki bodo nastajala v Sloveniji. Na tak način smo želeli omogočiti prilagoditve glede na želje in postave kupcev.

Začeli ste z oblačili, potem pa ste ponudbo razširili na kozmetične izdelke, med drugim eliksir za lase. Zakaj prav oblačila?

Zdelo se mi je, da lahko z oblačili začneš z bolj butično izdelavo, medtem ko se moraš pri kozmetiki takoj odločiti za večje serije – od tisoč kosov dalje.

Ponudba je široka – od pižam in trenirk, do oblek, pulijev, hlač, po novem tudi kostimov … Imate kakšnega »paradnega konja«, izdelek, za katerega bi rekli, da je najbolje prodajan?

V resnici ne. V spletni košarici naših kupcev se najdejo res zelo raznoliki kosi, pa tudi sama bi se težko odločila zgolj za enega. Zelo so mi všeč naše trenirke, ki so edine, ki so zame dovolj dolge, poleg tega so izdelane iz organskega bombaža, ki je res krasen material. Izpostavila bi morda kolekcijo Puglia – to so kosi iz troslojne »tetrice«, ki jih prodajamo že tretjo sezono in ženske so nad njimi res zelo navdušene.

Kako pomembno je za vas, da so kosi izdelani v Sloveniji?

Ta ideja je naletela na veliko odobravanje z vidika trajnosti, čeprav moj primarni cilj, zakaj sem se odločila za slovensko proizvodnjo, ni bil s tega vidika. Bolj sem izhajala iz tega, da imam res popolnoma proste roke glede izdelave krojev. Če izdelke uvažaš, si s tem omejen. Naročiš lahko nekaj, kar je že izdelano po idejah in krojih nekoga drugega. Sama pa sem res želela, da delamo stvari od začetka, »z nule«. Da naredimo in ponudimo kose, za katere se mi zdi, da jih na trgu ni oz. jih ženske iščejo. Posledično je to s seboj potegnilo trajnostni vidik oz. določene prednosti – torej, da so kosi izdelani pri nas in da jih šivajo slovenske šivilje, ki so za svoje delo pošteno plačane. To je zame samo dodatna prednost.

Ste pričakovali, da bo znamka že tako hitro tako uspešna?

Ne, niti slučajno. Tako hiter uspeh je verjetno tudi razlog, zakaj sem se dva meseca po lansiranju soočila z najslabšim mentalnim stanjem v svojem življenju. Doživela sem izgorelost, ker se nisem znala spopasti z goro dela, naročil in obveznosti. Poskrbeti je bilo treba za podporo strankam, logistične zaplete … Poleg tega pa sem bila sama za vse. Takrat še nisem imela nobenega zaposlenega in zdi se mi, da moje telo sploh ni več vedelo, kdaj je dan in kdaj noč, koliko je ura. Sesula sem se. Tako da, čeprav verjamem, da je navzven videti, da je super, ko nekdo naenkrat uspe, se v tem skrivajo tudi določene pasti.

Kot zanimivost lahko povem, da že več kot leto dni hodim na psihoterapijo in terapevtka, ki sicer prihaja iz podjetniških vod, mi je povedala, da večina podjetij propade zaradi prehitre rasti na začetku. Takrat se nimaš možnosti sproti učiti in prilagajati svojih zmožnosti povpraševanju, zato je na ta način vse skupaj veliko težje.

Ali sploh morate skrbeti za marketing oz. oglaševanje ali pa se izdelki »oglašujejo kar sami« oz. gre vse skupaj od ust do ust?

Zdi se mi, da je marketing pri nas praktično neobstoječ in zavedam se, da imamo na tem področju še veliko neizkoriščenega potenciala. Edina »reklama«, ki jo uporabljamo, je, da sama predstavim kose na svojem profilu na Instagramu. Kakšnih plačanih oglasov ali strateškega oglaševanja se do zdaj še nismo lotili, a ker imamo željo rasti naprej, morda tudi izven Slovenije, je tudi to v načrtu.

Eliksir za lase je lani postal tudi zmagovalec izbora Cosmo Beauty Awards na področju nege las. Kaj vam pomenijo takšna priznanja?

To je bil zame res krasen dosežek, saj v trenutku, ko sem izdelek predstavila na trgu, sploh nisem vedela, kaj pričakovati. Šlo je za izdelek, ki je ustrezal mojemu tipu las, potem pa se je izkazalo, da je primeren za vse tipe las, le način uporabe je potrebno nekoliko prilagoditi. Po pravici povedano, še zdaj ne dojemam povsem, kaj mi je uspelo s tem izdelkom in kar nekoliko obžalujem, da sem z njim tako dolgo oklevala. To je bila vsekakor ena od najboljših poslovnih odločitev in eden od boljših projektov, kar sem se jih lotila. Hkrati pa mi daje velik zagon za prihodnost in za razvijanje izdelkov na kozmetičnem spektru.

Méro ste nekaj časa, ko ste živeli na Japonskem, vodili »na daljavo«. Verjetno je bil to še poseben izziv?

Na nek način mi je bilo v tistem času še lažje, ker je bilo tam precej manj motenj, poleg tega pa sem bila bolj disciplinirana. Hkrati je Japonska osem ur pred Slovenijo, tako da sem dopoldne v miru delala in v času, ko so se v Sloveniji vsi zbudili, sem imela jaz že vse urejeno in sem šla po otroka v šolo (smeh).

Kot mama dveh majhnih otrok in žena košarkarja, ki je veliko odsoten zaradi treningov in tekem, morate verjetno pogosto sami poskrbeti »za vse«. Verjetno se marsikdo vpraša: »Kako ji vse to uspeva?« Imate kakšen skrivni recept, kakšen nasvet?

Včasih mi kdo reče, da sem »super ženska« in verjamem, da to misli v pozitivnem smislu, ampak sama na to ne gledam tako. Verjamem, da bi to »zmogla« katera koli ženska, ki bi bila postavljena v mojo vlogo. Življenje ti preprosto ne da izbire. Logično je, da za otroke in moža narediš vse in sama tu ne vidim nekih »možnosti za pogajanje«. Ni pa vedno lahko. Sama se vedno trudim biti realna in pokazati tudi težje trenutke – čeprav s tem tvegaš, da boš zvenel nehvaležno.

Vam kdaj uspe, da si vzamete čas zase in kaj takrat počnete?

Časa »za dušo« res ostane bolj malo in ta socialni ali pa tudi kreativni moment mi kdaj res manjka. Se pa obdobja v letu pri nas doma res zelo razlikujejo. Sama sem bila na primer na začetku septembra v sklopu svetovnega prvenstva v košarki v enem od najbolj luksuznih hotelov na svetu v Manili, kmalu zatem pa v stanovanju v Turčiji, za katerega mi je večina prijateljic rekla, da bi še isti dan sedle na letalo in se vrnile domov. Res so v našem slogu življenja kar velike skrajnosti.

Pa da se vrnem k vprašanju – tu imam še veliko prostora »za izboljšavo« pri tem, da si vzamem čas zase. Zdaj že vem, da to, da ležim na kavču in brskam po telefonu, ni kakovosten čas zame in da moram še veliko delati na tem, da v svojo rutino umestim  dejavnosti, ki so odklop za glavo in za dušo in ne vključujejo telefona ali računalnika. Brez tega težko zdržimo vse obremenitve. Če mi uspe, so to po navadi treningi, ki mi pomagajo pri fizičnem počutju, še bolj pa pri tem, da se »očisti« glava. Obožujem tudi savne in mrzle kopeli, k čemur je še dodatno prispeval čas, ki sem ga preživela na Japonskem, a tu, kjer živimo zdaj, je malce težje priti do teh stvari.

Revija, v kateri bo objavljen intervju, se imenuje SaMMozavestno – kdaj pa se vi počutite najbolj samozavestno?

Verjetno na snemanju kakšne kampanje za Méro – ko me uredita vizažistka in frizer. Pa ne gre toliko za videz, ampak za občutek. Običajno je to ob zaključku kolekcije, v katero si vložil ogromno časa in ko vidiš tiste kose v živo, jih oblečeš in vidiš, kako dobro so videti, ko jih imaš na sebi … To je res prava mešanica vznemirjenja, pričakovanja in zadovoljstva. Na teh snemanjih se res počutim najbolj izpopolnjeno in samozavestno.

Veljate za eno najlepših Slovenk – kakšen je vaš lepotni ritual?

Nimam posebnih ritualov, se pa trudim, da takrat, ko sem v Sloveniji, obiščem določene strokovnjake. Grem na primer do dermatologinje na nego obraza, laser. Sicer pa mi je v ogromno veselje nega las. Če si doma umivam lase, lahko ta postopek traja tudi do tri ure – lase in lasišče si najprej naoljim, potem umijem, nanesem masko, posušim …

Za nego telesa ne počnem ničesar posebnega, za obraz pa imam redno rutino. Trenutno uporabljam Rilastilove izdelke in se držim standardnih izdelkov zjutraj in zvečer, redno pa uporabljam tudi zlato guasho za ročno limfno drenažo obraza blagovne znamke NatashaSPAce. To ima veliko lepotnih učinkov, hkrati pa je sproščujoče in za dušo. Všeč mi je tudi njihov sonični pripomoček za čiščenje obraza. To mi daje tisti self-care občutek.

Tako zasebno kot zaradi Žigove kariere veliko potujete. Katera destinacija je bila do zdaj vaša najljubša in zakaj?

Včasih bi rekla, da so to Maldivi, od letos pa je to Japonska. To naše »potovanje« mi je ogromno dalo na področju realizacije. Japonska me je naučila, da mi ni treba imeti okoli sebe sto ljudi in sem lahko srečna in zadovoljna sama s sabo – tudi če živim v preprostem, majhnem stanovanju in nimam vseh stvari za udobje, ki bi jih imela doma. Njihova kultura in duh kar prepojita celotno ozračje in tam sem se res počutila izjemno dobro, varno in pomirjeno sama s sabo. Iskreno se ne spomnim, da sem bila že kdaj tako v stiku sama s sabo kot tam. Kar malo čarobna je ta Japonska.

Pred kratkim ste najeli hišo v Sloveniji, v predelu, kjer želita nekoč živeti za stalno. Kaj vama z Žigo pomeni, da imata tukaj nekakšno »bazo«? In kje bi najraje živela, če ne bi v Sloveniji?

To pomeni, da sva lahko otroka vpisala v šolo in vrtec, kamor bosta dolgoročno hodila. Ni se nam treba več seliti po Sloveniji, otrokoma ni oz. ne bo več treba iskati vedno novih prijateljev, to nama pomeni največ. Kje pa bi najraje živela? Morda bo zvenelo smešno, ker tam še nisem bila, ampak glede na vse, kar sem slišala o njej, me najbolj vleče v Skandinavijo. Predvsem me mika Norveška, zaradi njihove mentalitete in načina življenja. In če že ne bom živela tam, pa upam, da mi vsaj uspe kdaj tja na kakšno potovanje.

Piše: Tina Guček

Foto: osebni arhiv

Objavljeno v reviji SaMMozavestno.